Kako nastane sarkoidoza?
Antigen vstopi v organizem. Gre pravzaprav za tujo molekulo, ki po vstopu v organizem sproži celo vrsto obrambnih mehanizmov, ki jih imamo zaradi prirojene ali pridobljene imunosti.
Sprožitev obrambnih mehanizmov ob vstopu tega tujka (antigena) imenujejo trigger.
Tako je trigger pri vsaki virozi neki virus, pri bakterijskem vnetju bakterija, pri alergiji pa alergen ...
Pri sarkoidozi so na podlagi raziskav obrambnih mehanizmov na področju imunskega odziva ugotovili, da je trigger oziroma sprožilec bolezni najverjetneje neka propionibakterija, virus ali toksin.
Naša protitelesa (makrofagi in dendritične celice), ki služijo obrambi pred antigeni, imunskemu sistemu predstavijo antigen kot nevarnost in pošiljajo citokine, ki sprožijo celoten imunski odziv.
Pri sarkoidozi pride do neznane reakcije, ker obrambne celice na mestu antigena predstavijo vrsto informacije, ki našemu imunskemu sistemu pove, da so naše lastne celice tujek. Tu pride do nastanka vnetja tako, da konglomerati naših obrambnih limfocitov tvorijo granulome. Takšni granulomi se lahko razvijejo v vsakem organu.
Tako se ta vnetna bolezen, ki jo povzročajo zunanji dejavniki in genetska nagnjenost, vede kot avtoimunska bolezen.
Sodobne raziskave povezujejo visoke ravni stresa z enim od sočasnih sprožilcev vnetnih in avtoimunskih bolezni.
Stres zviša raven kortizola, kar lahko oslabi vaš imunski sistem, če ta raven predolgo ostane visoka. Stres lahko poškoduje tudi lastne celice vašega telesa in celo spodbudi reakcije imunskega sistema, vključno s povečanjem vnetja, zaradi česar lahko postanete dovzetnejši za viruse in okužbe.
Obnovitev fiziološkega nastajanja kortizola je tako lahko povezana z imunsko reakcijo, ki vodi do pojava avtoimunskih bolezni.
Specifična biomarkerja ACE in hitotriozidaza (krvni izvidi) bosta pokazala, da gre za sarkoidozo.
Z biopsijo granuloma se ugotovi tudi trikrat nesorazmerno razmerje limfocitov CD4 in CD8, ki potrjuje diagnozo sarkoidoze.
Sarkoidoza se pri večini obolelih kaže na pljučih, zato je že na rentgenskih posnetkih mogoče opaziti obojestransko hilarno limfadenopatijo v mediastinumu.
Simptomi so zadihanost, utrujenost, bolečina v prsnem košu in kašelj.
Sarkoidoza se pri večini obolelih kaže na pljučih, zato je že na rentgenskih posnetkih mogoče opaziti obojestransko hilarno limfadenopatijo v mediastinumu.
Simptomi so zadihanost, utrujenost, bolečina v prsnem košu in kašelj.
Najpogostejša oblika pljučne sarkoidoze se kaže kot Löfgrenov sindrom, pri katerem se granulomi pojavijo v pljučih, koži in sklepih, kar je hkrati najugodnejša diagnoza za obolele.
Dino-Josip Ključarić, mag.theol.
Shematski prikaz vzrokov sarkoidoze na celični ravni
Shematski prikaz limfnega sistema
(kliknite za povečavo slike)
O povezanosti nastanka in izida sarkoidoze na celični ravni.
Poenostavil bom z laičnimi besedami:
1. Tujek vstopi v organizem.
Ta tujek imenujemo antigen.
Najverjetneje vstopi po zraku, torej aerobno.
2. Imunski sistem se odzove »preagresivno«
To pomeni, da se majhne celice (makrofagi), katerih naloga je »pojesti« tujek, združijo v vnetno skupino, torej tvorijo granulome.
Ti makrofagi v obrambnem procesu kalcificirajo zdravo tkivo in zato
NE SMEMO JEMATI KALCIJA, VITAMINA D (brez zdravniškega nadzora), NITI SPODBUJATI IMUNSKEGA SISTEMA.
Limfa, katere naloga je izločanje toksinov in zmanjševanje vnetja, ob granulomih oteka.
Zdravljenje z glukokortikosteroidi skuša zmanjšati vnetni proces, zdravljenje s citostatičnimi zdravili (mtx) pa »upočasnjuje« hitrost imunskega sistema in imunsko reakcijo.
Izpostavitev telesa neznanemu sarkoidnemu antigenu povzroči aktivacijo celic T in APC, kar vodi do sproščanja citokinov.
Aktivacija CD4 lahko poruši ravnovesje imunskega sistema v smeri odziva Th1 in Th2, ki nato sproži nastanek granulomov.
Nastajanje granulomov v poznejših fazah lahko vodi do umika bolezni ali kroničnega stanja bolezni s fibrozo.
Granulom je izraz, ki se uporablja za opis vrste vnetja, ki nastane kot odziv na različne sprožilce, kot so okužbe, tujki ali avtoimunske motnje.
Za to stanje je značilen nastanek majhnih skupkov celic, ki se lahko razvijejo v različnih delih telesa, vključno s pljuči, kožo in prebavili.
Granulomi so sestavljeni iz imunskih celic, kot so makrofagi, ki se kot odziv na dražljaj kopičijo na določenem območju.
Sarkoidni granulom:
Lahko se razvije v več organih v telesu, vključno s pljuči, bezgavkami in kožo. Vzrok sarkoidoze ni dovolj poznan, vendar velja prepričanje, da gre za avtoimunsko motnjo, pri kateri imunski sistem telesa napada lastna tkiva. Sarkoidni granulomi lahko povzročijo vrsto simptomov, kot so kašelj, oteženo dihanje in kožne lezije.
Makrofagi so vrsta levkocitnih celic človeškega (in živalskega) telesa, ki so mikroskopsko večje od nevtrofilnih levkocitov in katerih osnovna naloga je čiščenje organizma odpadnih snovi ter boj proti tujim snovem (antigenom).
Nastanejo iz krvnih monocitov, ki nastajajo v kostnem mozgu in imajo značilne morfološke lastnosti. Makrofagi so žal odgovorni za antrakozo in azbestozo, saj se kemotaktično premikajo proti vnetnim interlevkinom (npr. IL-1) in območjem vnetja ter »jedo« (grško fagein > fag, jesti) tuje delce, zato nastane pljučna antrakoza (vsebine jim ne uspe razgraditi). Žal sodelujejo tudi v procesu ateroskleroze (»penaste celice«). Kot sestavni del jih najdemo v številnih organih. Funkcija makrofagov je »uživanje« tujih snovi. To se imenuje fagocitoza.
TNF-alfa
Makrofagi izločajo aktivator plazminogena, pomemben v sistemu strjevanja krvi; izločajo serinske proteaze in druge encime, različne interlevkine in dejavnik tumorske nekroze alfa (TNF-alfa).
Dino-Josip Ključarić, mag.thel.