Shematski prikaz vzrokov sarkoidoze na celični ravni

Kako nastane sarkoidoza

V besedilu lahko vidite povezavo med nastankom in izidom sarkoidoze na celični ravni.

Pojasnil bom poenostavljeno, po domače; kogar zanima, naj bere naprej:

1. Tujek vstopi v organizem. Ta tujek imenujemo antigen. Najverjetneje vstopi po zraku, torej aerobno.

2. Imunski sistem se odzove "preagresivno", kar pomeni, da se majhne celice (makrofagi), katerih naloga je "pojesti" tujek, združijo v vnetno skupino, torej tvorijo granulome. Ti makrofagi med obrambnim procesom kalcificirajo zdravo tkivo, zato NE SMEMO JEMATI KALCIJA, VITAMINA D (brez zdravniškega nadzora), NITI KREPITI IMUNSKEGA SISTEMA.

Limfa, katere naloga je odstranjevati toksine in zmanjševati vnetje, ob srečanju z granulomi oteka.

Zdravljenje z glukokortikosteroidi skuša zmanjšati vnetni proces, zdravljenje s citostatičnimi zdravili (mtx) pa "upočasnjuje" hitrost delovanja imunskega sistema in imunski odziv.

Sledi opis:

Izpostavljenost telesa neznanemu sarkoidnemu antigenu povzroči aktivacijo celic T in APC, kar vodi do sproščanja citokinov. Aktivacija CD4 lahko preusmeri imunski sistem v odziv Th1 in Th2, ki nato sproži nastajanje granulomov. Nastajanje granulomov lahko v poznejših fazah vodi do umiritve bolezni ali do kroničnega stanja bolezni s fibrozo.

Granulom je izraz, ki se uporablja za opis vrste vnetja, ki nastane kot odziv na različne sprožilce, kot so okužbe, tujki ali avtoimunske motnje.

Za to stanje je značilno nastajanje majhnih skupkov celic, ki se lahko razvijejo v različnih delih telesa, vključno s pljuči, kožo in prebavili.

Granulomi so sestavljeni iz imunskih celic, kot so makrofagi, ki se na določenem mestu kopičijo kot odziv na dražljaj.

Sarkoidni granulom: razvije se lahko v več organih v telesu, vključno s pljuči, bezgavkami in kožo. Vzrok sarkoidoze ni dovolj poznan, vendar velja prepričanje, da gre za avtoimunsko motnjo, pri kateri imunski sistem telesa napada lastna tkiva. Sarkoidni granulomi lahko povzročijo vrsto simptomov, kot so kašelj, oteženo dihanje in kožne lezije.

Makrofagi so vrsta levkocitnih celic človeškega (in živalskega) telesa, ki so mikroskopsko večje od nevtrofilnih levkocitov in katerih osnovna naloga je čiščenje organizma odpadnih snovi ter boj proti tujim snovem (antigenom).

Nastanejo iz krvnih monocitov, ki nastajajo v kostnem mozgu in imajo značilne morfološke lastnosti. Makrofagi so žal odgovorni za antrakozo in azbestozo, saj se s kemotakso premikajo proti vnetnim interlevkinom (npr. IL-1) in vnetim predelom ter "jedo" (grško fagein>fag – jesti) tuje delce, zato nastane pljučna antrakoza (vsebine ne uspejo razgraditi). Žal sodelujejo tudi pri procesu ateroskleroze ("penaste celice"). Kot sestavni del jih najdemo v številnih organih.

Naloga makrofagov je "jedenje" tujih snovi. To imenujemo fagocitoza.

TNF-alfa

Makrofagi izločajo aktivator plazminogena, ki je pomemben v sistemu strjevanja krvi; izločajo serinske proteaze in druge encime, različne interlevkine ter dejavnik tumorske nekroze alfa (TNF-alfa).