Kaj je sarkoidoza in od kod zdaj prihaja?

Sarkoidoza je vnetna bolezen neznanega vzroka, za katero so najpogosteje značilni nekazeozni granulomi, skupki imunskih celic, zlasti makrofagov in limfocitov T. Verjetno nastane zaradi zapletenega medsebojnega delovanja dednih dejavnikov, okoljskih izpostavitev in imunskega odziva; en sam vzročni antigen ni bil potrjen.

Pri nastajanju granulomov sodelujejo aktivirani makrofagi in limfociti T ter citokini, ki vzdržujejo vnetje. Število in vrsta vključenih celic ter potek bolezni se med ljudmi razlikujejo; ni zanesljivega pravila, da bi šlo za štirikrat več vnetnih makrofagov.

Moja osebna, za zdaj nepotrjena domneva je, da bi pri nastanku bolezni lahko sodelovale tudi motnje zorenja ali delovanja limfocitov T in njihovih receptorjev (TCR). To ni ugotovljen vzrok sarkoidoze.

Vzročni antigen ali skupina antigenov, ki sproži sarkoidozo, za zdaj ni zanesljivo ugotovljena. Raziskujejo receptorje celic T (TCR) in druge imunološke mehanizme, vendar ni znan en sam potrjen TCR ali antigen, ki bi pojasnil vse primere.". 

Če bi vedeli, kateri TCR ustreza sarkoidnemu antigenu, bi določitev tega antigena odprla možnost pravega biomarkerja in odkritja zdravila.

S sedanjimi biomarkerji lahko spremljamo aktivnost bolezni s preučevanjem nepravilnosti in neravnovesja celic B in celic T (limfocitov), ne pa vzroka bolezni, ki bi ga bilo treba odpraviti.

Znano je, da receptorji limfocitov TH1 (tistih, ki se odzivajo na znotrajcelične patogene), ki jih imenujemo CD40, prikličejo in aktivirajo receptorje makrofagov, ligand CD40L, zaradi česar nastaneta fagocitoza in vnetje. Nove raziskave kažejo veliko večjo kompleksnost aktivnosti in neravnovesja celic B in T, na podlagi katerih predlagajo nove biomarkerje za natančnejšo prognozo. Vemo, da imunohistokemična analiza mediastinalnih bezgavk kaže spremenjeno razmerje CD4:CD8 celic T 4:1.

Z novimi raziskavami prihajamo do novih sklepov.

Večina novih raziskanih biomarkerjev pri sarkoidozi ni klinično potrjena niti ni dovolj specifična ali občutljiva, da bi se samostojno uporabljala pri sprejemanju klinične odločitve. Vendar ima več biomarkerjev sarkoidoze pomembno vlogo pri kliničnem zdravljenju sarkoidoze, kadar se uporabljajo skupaj s kliničnimi podatki, vključno z rezultati drugih biomarkerjev.

Najpogostejši biomarker, ki se uporablja pri oceni aktivnosti sarkoidoze, je ACE, vendar ni zanesljiv.

Raziskave kažejo, da je precej natančneje uporabljati biomarkerje limfocitov TH17 (ki so odgovorni za odziv na zunajcelične bakterije in glive), saj omogočajo napoved prognoze bolezni. 

Močno korelacijo z aktivnostjo bolezni kažejo tudi serumski amiloid A (SAA) jetrnega izvora in drugi označevalci.

Če bi bolje razumeli, bi morda zdravnika vprašali: "Kolikšna je pri meni prisotnost celic TH17/TH17.1 skupaj s povišanimi ravnmi TGF-β1, IFN-γ ali IL-17A?".

Primeri sklepov raziskav biomarkerjev:

Celice TH17, ki izločajo TGF-β1, so povezane s pljučno fibrozo.

Celice TH17.1 z bolj TH1 podobnim citokinskim profilom, torej z izražanjem IFN-γ, so povezane s slabšimi kliničnimi izidi, tiste z bolj klasičnim citokinskim profilom TH17, torej z izražanjem IL-17A, pa z boljšimi izidi.

Pljučna hipertenzija: NLR je bil pomembno višji pri bolnikih s sarkoidozo, pri katerih se je razvila pljučna hipertenzija.

(NLR = razmerje med nevtrofilci in limfociti v periferni krvi ter število nevtrofilcev v tekočini BAL).

NLR in število nevtrofilcev se lahko uporabljata kot kazalnika resnosti bolezni in prognoze pri sarkoidozi.

Povišane ravni CXCL8 so odkrili v tekočini BAL bolnikov s sarkoidozo stadija III v primerjavi z ravnmi CXCL8 pri bolnikih z Löfgrenovim sindromom.

SEZNAM BIOMARKERJEV
-POMOČ PRI DOLOČANJU STADIJA IN OBSEGA SARKOIDOZE

A. MOREBITNA REMISIJA

B. Löfgrenov sindrom

C. Kronična sarkoidoza (Slabši izidi)

D. Aktivna/huda bolezen

E. Stadij napredovale radiološke bolezni

1. Biomarker: Povečani serumski TARC in celice CCR4 +

Celica: TH2 CD4 +

Mesto vzorca: periferna kri

F. Sistemska prizadetost organov

G. Slabši izvidi testov pljučne funkcije

H. Fibroza

I. Odziv na zdravljenje s kortikosteroidi 

I.1. Zahteva okrepljeno zdravljenje s kortikosteroidi Visoki CD8 +