Značilen izpuščaj, občasna vročina in boleči sklepi - možno sočasno pojavljanje Stillove bolezni in sarkoidoze
Stillova bolezen z začetkom v odrasli dobi, znana tudi kot juvenilni idiopatski artritis s sistemskim začetkom, je redka sistemska vnetna motnja, za katero so značilni vnetni poliartritis, vsakodnevna vročina in prehoden makulopapulozni izpuščaj lososove barve. Pri tem stanju je pogosta raven serumskega feritina nad 1000 ng/ml.
Uvod
Stillova bolezen z začetkom v odrasli dobi (AOSD) je redka sistemska vnetna motnja, za katero so značilni vsakodnevna vročina, vnetni poliartritis in prehoden makulopapulozni izpuščaj lososove barve. AOSD je znana tudi kot juvenilni idiopatski artritis s sistemskim začetkom. Čeprav ni specifičnega diagnostičnega testa, je pri AOSD pogosta raven serumskega feritina nad 1000 ng/ml.
Etiologija AOSD ni znana. Še vedno velja hipoteza, da je AOSD reaktivni sindrom, pri katerem lahko različni povzročitelji okužb delujejo kot sprožilci pri genetsko nagnjenem gostitelju. Kot pomembni so bili predlagani tako genetski dejavniki kot različni virusi, bakterije, kot sta Yersinia enterocolitica in Mycoplasma pneumoniae, ter drugi infekcijski dejavniki. Ni jasno, ali so pri vseh bolnikih z AOSD prisotni isti etiopatogenetski dejavniki.
Francoska raziskava pri 62 bolnikih je pokazala povezavo med AOSD in podtipi antigenov HLA.
Epidemiologija
Stillova bolezen z začetkom v odrasli dobi je zelo redka bolezen. Ocenjena letna incidenca v Evropi je od 0,1 do 0,4 primera na 100 000 ljudi. Ženske so prizadete nekoliko pogosteje kot moški. Starostna porazdelitev je bimodalna, s prvim vrhom med petnajstim in petindvajsetim letom ter drugim med šestintridesetim in šestinštiridesetim letom.
Vendar je približno tri četrtine bolnikov poročalo o začetku bolezni med šestnajstim in petintridesetim letom življenja.
Patofiziologija
V patogenezi AOSD sta bili opisani dve motnji uravnavanja imunskega odziva. Ena od poti je prirojena imunost z aktivacijo nevtrofilcev in makrofagov pod vplivom provnetnega citokina IL-18.
Raziskava je pri aktivni ASD pokazala povečano izražanje CD64, ki je označevalec aktivacije nevtrofilcev. Poleg tega imajo lahko pri patogenezi AOSD vlogo tudi pomožne celice T (Th) CD4+, pri čemer podskupina Th1 prevladuje nad Th2, kot je pokazala raziskava, v kateri je bilo izražanje mRNA za interferon gama v bioptičnem tkivu značilno večje od izražanja za interlevkin-4.
Poleg tega se kaže vloga odziva Th-17 pri patogenezi AOSD, ravni citokinov, povezanih s Th-17, interlevkinov-1,6,17,18,21 in 23, pa so zvišane.
Diagnostika
Vnetna označevalca ESR in CRP sta zvišana pri skoraj vseh bolnikih. Hematološke ugotovitve vključujejo levkocitozo, običajno več kot 15 000 celic/microL z več kot 80% deležem nevtrofilcev, normocitno normokromno anemijo in trombocitozo. Te hematološke nepravilnosti so lahko tako izrazite, da posnemajo primarno hematološko bolezen. Poročali so, da biopsija kostnega mozga pokaže hiperplazijo granulocitnih predhodnikov, hipercelularnost in v nekaterih primerih hemofagocitozo. Jetrne transaminaze so lahko zvišane pri 75 odstotkih bolnikov, pri nekaterih pa je lahko zaradi vnetja jeter zvišana tudi aldolaza.
Ravni feritina pri bolnikih z AOSD običajno presegajo petkratnik zgornje meje normale. Zvišan feritin nakazuje prisotnost bolezni z 80% občutljivostjo in 46% specifičnostjo. Če je to združeno z zmanjšanjem deleža glikoziliranega feritina <20%, se specifičnost poveča na 93%.
Manj kot 10% bolnikov ima protijedrna protitelesa (ANA) in revmatoidni faktor (RF), vendar običajno le v nizkem titru.
Sinovijska tekočina je običajno vnetna, s povprečnim razponom levkocitov od 100 do 48 000 celic/mikroL.
Rentgenski posnetki v zgodnji fazi bolezni so običajno normalni ali kažejo blago zoženje sklepne špranje ali periartikularno osteopenijo. Zoženje karpometakarpalnih in interkarpalnih sklepnih špranj zapestja, ki lahko napreduje v kostno ankilozo, je klasična rentgenska ugotovitev pri Stillovi bolezni odraslih (AOSD).
Zdravljenje / obravnava
Cilji zdravljenja so obvladovanje simptomov in telesnih znakov vnetja ter laboratorijskih označevalcev vnetja. Vključujejo tudi preprečevanje okvar organov in zmanjšanje dolgoročnih učinkov zdravljenja na najmanjšo možno mero.
Učinkovitost terapevtskih ukrepov pri ASD temelji na opazovalnih raziskavah in kliničnih izkušnjah [6] [8] [19] [20] [21] .
Začetne terapevtske odločitve temeljijo na stopnji aktivnosti bolezni, nadaljnje pa na kliničnem odzivu.
Blaga bolezen se kaže z vročino, izpuščajem, artralgijo ali blagim artritisom. Bolniki z blago boleznijo se lahko odzovejo samo na nesteroidna protivnetna zdravila, vendar večina za boljši nadzor potrebuje vsaj majhen odmerek glukokortikoidov. Odmerek nesteroidnih protivnetnih zdravil je v protivnetnem območju.
Zmerno huda bolezen se kaže z izčrpavajočimi sklepnimi simptomi, visoko vročino ali prizadetostjo notranjih organov, ki ni življenjsko nevarna. Bolnike z zmerno hudo boleznijo sprva zdravijo z glukokortikoidi, s prednizonom od 0,5 do 1 mg/kg na dan, odvisno od resnosti bolezni. Če odmerkov steroidov ni mogoče uspešno zmanjšati, so lahko potrebna biološka in nebiološka antirevmatična zdravila, ki spreminjajo potek bolezni. Anakinra je prednostna izbira za začetno zdravilo pri bolnikih brez sklepnih erozij, metotreksat pa pri bolnikih s pretežno sklepno boleznijo.
Bolniki s hudo boleznijo imajo življenjsko nevarno prizadetost organov, kot so tamponada srca, diseminirana intravaskularna prizadetost ali huda prizadetost jeter. Ti bolniki potrebujejo začetno pulzno IV zdravljenje z metilprednizolonom v odmerku 1000 mg na dan tri dni; ta pristop se je izkazal za učinkovitega v številnih opisih in serijah primerov [19] [22] [23] . Pri hudih primerih bolezni je priporočena tudi zgodnja uporaba biološkega zdravljenja. Med biološkimi zdravili sta zaviralec IL-1 anakinra in zaviralec IL-6 tocilizumab učinkovitejša od zaviralcev TNF. Omejeni dokazi kažejo, da bi bili kanakinumab, rilonacept, rituksimab in abatacept lahko učinkoviti pri zdravljenju bolnikov, ki so odporni proti zgoraj navedenim terapijam.
Vir in več informacij:
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK538345/#:~:text=Introduction,systemi
c%20onset%20juvenile%20idiopathic%20arthritis.
