Spoznajmo sarkoidozo
Sarkoidoza je kronična vnetna bolezen, za katero je značilen nastanek granulomov v različnih tkivih telesa. Granulomi so skupki vnetnih celic, ki tvorijo benigne vozličke in lahko motijo normalno delovanje prizadetega tkiva.
Kateri organi so najpogosteje prizadeti?
Sarkoidoza pogosto prizadene več organov, lahko pa je omejena tudi na en sam organ. Najpogosteje so prizadeta pljuča in bezgavke; vpletene so lahko tudi oči, sklepi in koža. Prizadeta sta lahko tudi jetra in živčevje.
Redko lahko prizadetost srca povzroči kardiomiopatijo, srčno popuščanje, omedlevico ali motnje srčnega ritma.
Ob prizadetosti živčevja se lahko med drugim pojavijo naslednje težave:
• glavoboli
• zmedenost
• mravljinčenje zaradi prizadetosti perifernih živcev
• odrevenelost in krči
Kako pogosta je sarkoidoza?
Pogostost sarkoidoze je težko oceniti, ker veliko ljudi nima simptomov. V splošni populaciji je ocenjena razširjenost približno 10–20 primerov na 100.000 ljudi.
Sarkoidoza se najpogosteje pojavi med 20. in 40. letom starosti. Lahko se pojavi tudi pri starejših, pri otrocih in zelo starih ljudeh pa je redka. Prizadene lahko ljudi vseh etničnih skupin. Navedeni vir poroča, da je sarkoidoza pri temnopoltih ljudeh tri- do štirikrat pogostejša in da je njen potek v tej skupini praviloma težji.
V večini etničnih skupin zbolevajo ženske in moški podobno pogosto. Po navedbah vira naj bi pri temnopoltih ženskah verjetnost za sarkoidozo bila dvakrat večja kot pri moških.
Možni vzroki sarkoidoze
Vzrok sarkoidoze ni znan. Bolezen se pogosto opisuje kot avtoimunska bolezen.
Domneva se, da lahko okoljski antigeni sprožijo imunski odziv, ki vodi do nastanka vnetnih granulomov, vendar konkretni sprožilci niso potrjeni. Sarkoidoza ni nalezljiva. Mikrobni povzročitelj, na primer virus, bi lahko sprožil pretiran imunski odziv.
Kot možni sprožilci so bile obravnavane tudi nekatere poklicne izpostavljenosti. Po napadih na Svetovni trgovinski center 11. septembra se je pri več reševalcih razvila granulomatozna pljučna bolezen, podobna sarkoidozi; domnevali so povezavo z vdihavanjem prašnih delcev.
Pogosti simptomi sarkoidoze
Sarkoidoza lahko povzroči zelo različne težave. Ocenjuje se, da 30–40 % obolelih nima simptomov. Pri nekaterih bolezen prizadene le eno področje, pri drugih pa je sistemska ali zajame več organov.
Pri ljudeh s simptomi so najpogostejše težave z dihali:
• kašelj
• težko dihanje
• nelagodje v prsnem košu
Druge možne težave vključujejo:
• kožne spremembe, kot so vozlički, plaki in nodozni eritem (boleči rdeči vozliči, pogosto na nogah)
• splošne simptome, kot so vročina, potenje, slabo počutje, hujšanje in utrujenost
• bolečine v sklepih in mišično-skeletnem sistemu
• vnetje ali suhe oči in zamegljen vid
• povečane bezgavke in žleze slinavke (obušesne žleze)
Katere spremembe se lahko pojavijo pri ljudeh brez simptomov?
Po navedbah vira ima več kot 90 % ljudi brez simptomov prizadeta pljuča, kar je lahko vidno na rentgenskem posnetku prsnega koša. Bezgavke v osrednjem delu prsnega koša so lahko povečane (hilarna limfadenopatija), z drugimi pljučnimi spremembami ali brez njih. Spremenjeni so lahko tudi izvidi jetrnih testov.
Zdravljenje sarkoidoze
Številni primeri sarkoidoze izzvenijo sami od sebe. Če bolezen povzroča simptome, je lahko potrebno zdravljenje za omejeno obdobje ali med poslabšanji.
V študiji, navedeni v viru, je bilo pet let po diagnozi zdravljenih 43 % bolnikov v ambulanti za sarkoidozo. Vir navaja tudi, da bo približno 10 % ljudi morda potrebovalo dolgotrajno zdravljenje za obvladovanje kronične bolezni. Splošno prognozo opisuje kot večinoma ugodno, umrljivost pa ocenjuje na 1–5 %; ocene se razlikujejo glede na preučevano skupino in vir.
Kdo potrebuje zdravljenje?
Odločitev je odvisna od več dejavnikov:
• kateri organi so prizadeti
• kako izraziti so simptomi
• ali bolezen vztraja
• želje obolele osebe
Med pogosta zdravila sodijo kortikosteroidi, kot je prednizon; imunosupresivi, kot so metotreksat, leflunomid, azatioprin in mikofenolat; ter biološka zdravila, kot sta adalimumab (Humira) in infliksimab (Remicade). O možnostih zdravljenja in tveganjih se je treba pogovoriti z lečečim specialistom.
Diagnoza sarkoidoze
Diagnoza je lahko zahtevna, ker so znaki sarkoidoze podobni drugim boleznim. Obravnava lahko vključuje celovit zdravniški pregled, laboratorijske preiskave in slikovne preiskave. Vzorec tkiva se lahko pregleda za nekazeozne granulome. Za oceno pljuč se lahko uporabijo CT ali PET ter testi pljučne funkcije.
Za konec
Veliko ljudi s sarkoidozo ne potrebuje zdravljenja ali pa potrebuje le kratkotrajno lajšanje simptomov. Pri drugih lahko bolezen traja več let in je huda. Diagnozo, spremljanje in zdravljenje naj vodijo usposobljeni zdravstveni strokovnjaki.
Vir: https://www.emedihealth.com/respiratory-health/lung-diseases/sarcoidosis