Vloga genetike, starosti in spola pri pojavu sarkoidoze

V tem prispevku razmišljam o vplivu genetskih in hormonskih predispozicij kot podlage za obolenje za sarkoidozo.

Ker statistično večina oseb s sarkoidozo spada v starostno skupino od 40 do 50 let in prevladuje ženski spol, je logično sklepati, da mora zunanji sprožilec (antigen) aktivirati mehanizem avtoimunskega odziva pri sarkoidozi zaradi hormonskih sprememb, povezanih s staranjem, in genetskih predispozicij.

Govorim torej o spremembah in učinkih spolnih hormonov v imunskem sistemu in fiziologiji. Logika napeljuje na to, da bi lahko upad estrogena povzročil določene procese, ki pomenijo odločilno izhodišče za sprožitev mehanizma sarkoidoze ob vstopu tuje molekule, antigena iz okolja.

Ali raven estrogena vpliva na ta mehanizem?

Upad ravni spolnih hormonov in upočasnitev presnove, ki se pojavita v »srednjih letih«, sta zagotovo conditio sine qua non idealnih pogojev za obolenje za to vnetno boleznijo, zato lahko starost in spol štejemo za ključna klinična fenotipa sarkoidoze, čeprav je to področje še neraziskano.

Ker skozi Društvo bolnikov s sarkoidozo prihaja veliko obolelih za sarkoidozo, bi lahko razmislili tudi o drugih dejavnikih, ki pospešujejo staranje ter upočasnjevanje presnove in imunosti, kot so poklicna izčrpanost zaradi težjih fizičnih ali stresnih del, vpliv kronične utrujenosti, premalo spanja in počitka, slab življenjski slog in prehrana ter podobno.

Dino-Josip Ključarić