Tveganje za sladkorno bolezen tipa 2 pri bolnikih s sarkoidozo

Švedska raziskava o tveganju za sladkorno bolezen pri nezdravljeni sarkoidozi ali sarkoidozi, zdravljeni s kortikosteroidi, kaže redek primer sovpadanja, pri katerem vpliv kortikosteroidov na nastanek sladkorne bolezni še ni povsem pojasnjen.

Znano je, da glukokortikosteroidi, ki so v bistvu sladkorne verige, ki spodbujajo nastajanje prodizona za zmanjšanje vnetnih procesov, pri nekaterih bolnikih, zlasti starejših moških, v zelo kratkem času zvišajo raven sladkorja v krvi. Kljub temu ni pojasnjeno, zakaj bi to pri določenem številu obolelih lahko povzročilo kronično sladkorno bolezen tipa 2.

Bolniki s sladkorno boleznijo in diagnozo sarkoidoze bodo v akutnem stanju zdravljeni s kortikosteroidi pod stalnim zdravniškim nadzorom, dolgotrajno zdravljenje pa bo usmerjeno v zdravljenje z drugo in tretjo linijo obrambe, torej s citostatiki in podobnim.

Preberite članek:

Tveganje za sladkorno bolezen tipa 2 pri nezdravljenih bolnikih s sarkoidozo in bolnikih, zdravljenih s kortikosteroidi

Povzetek

Ozadje: Stopnja sladkorne bolezni tipa 2 (T2D) je pri bolnikih s sarkoidozo povečana, vendar ni znano, ali ima zdravljenje s kortikosteroidi pri tem vlogo. Raziskali smo, ali je tveganje za T2D pri nezdravljenih bolnikih s sarkoidozo in tistih, zdravljenih s kortikosteroidi, večje kot v splošni populaciji.

Metode: V tej kohortni raziskavi so bili posamezniki z dvema ali več kodami Mednarodne statistične klasifikacije bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov (ICD) za sarkoidozo opredeljeni iz Švedskega nacionalnega registra bolnikov (NPR) (n=5754). Izdajo kortikosteroidov v 3 mesecih pred prvo diagnozo sarkoidoze ali po njej so ugotovili iz Švedskega registra predpisanih zdravil (PDR). Primerjalne osebe iz splošne populacije brez sarkoidoze so bile s primeri uparjene v razmerju 10:1 glede na starost, spol in regijo prebivališča (n=61 297). Novonastalo T2D so ugotovili s kodami ICD (NPR) in izdajo antidiabetičnih zdravil (PDR). Spremljanje je trajalo od druge diagnoze sarkoidoze/ujemajočega se datuma do T2D, izselitve, smrti ali konca raziskave (december 2013). Za oceno razmerij ogroženosti (HR) so uporabili Coxove regresijske modele, prilagojene starosti, spolu, izobrazbi, državi rojstva, zdravstvenim regijam in družinski anamnezi sladkorne bolezni. Za preučevanje tveganja za T2D skozi čas smo uporabili prilagodljive parametrične modele.

Rezultati: 40% bolnikov s sarkoidozo je bilo ob diagnozi zdravljenih s kortikosteroidi. Stopnja T2D je bila 7,7 na 1000 oseb-let pri nezdravljeni sarkoidozi, 12,7 na 1000 oseb-let pri sarkoidozi, zdravljeni s kortikosteroidi, in 5,5 na 1000 oseb-let pri primerjalnih zdravilih. HR za T2D je bil 1,4 (95% CI 1,2-1,8) v povezavi z nezdravljeno sarkoidozo in 2,3 (95% CI 2,0-3,0) v povezavi s sarkoidozo, zdravljeno s kortikosteroidi. Tveganje za T2D je bilo največje pri sarkoidozi, zdravljeni s kortikosteroidi, v prvih 2 letih po diagnozi.

Zaključki: Sarkoidoza je povezana s povečanim tveganjem za T2D, zlasti pri starejših bolnikih, moških in bolnikih, ki so ob diagnozi zdravljeni s kortikosteroidi. Pri teh bolnikih je priporočeno presejanje za T2D.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34046487/