Metoda ‘fenotipizacije ACE’ lahko pomaga pri prepoznavanju sistemske sarkoidoze
Tehnika vključuje merjenje aktivnosti ACE, ki izvira iz drugih tkiv, namesto skupnih ravni v krvi
Avatar Marise Wexler, MS
Marisa Wexler, MS | 14. oktober 2022
Klinični raziskovalci so predlagali novo vrsto biokemične analize, imenovano fenotipizacija ACE, ki lahko pomaga pri diagnosticiranju prizadetosti zaradi sarkoidoze zunaj pljuč.
Nova vrsta biokemične analize, imenovana fenotipizacija ACE, lahko pomaga pri diagnosticiranju prizadetosti zaradi sarkoidoze zunaj pljuč, nakazuje raziskava.
»Menimo, da naša metoda omogoča neinvazivno odkrivanje bolnikov s sistemsko sarkoidozo,« so zapisali raziskovalci.
Značilnost sarkoidoze je nastajanje skupkov vnetnih celic, imenovanih granulomi, v telesnih organih. Najpogosteje so prizadeta pljuča, pri čemer govorimo o pljučni sarkoidozi, lahko pa hkrati prizadene tudi številne organe, kar imenujemo sistemska sarkoidoza.
!!!!! Določitev natančnega obsega prizadetosti zaradi bolezni je pomembna za zagotavljanje ustrezne oskrbe !!!!!
Encim ACE (angiotenzinska konvertaza) je običajno prisoten v številnih tkivih in v granulomih, povezanih s sarkoidozo. Ima pomembno vlogo pri uravnavanju krvnega tlaka. Čeprav so povišane ravni ACE pri sarkoidozi pogoste, so predhodne raziskave pokazale, da preprosto merjenje teh ravni ni uporaben biomarker za sarkoidozo, ker ne odražajo aktivnosti bolezni.
Encim ACE ima glede na to, kje nastaja, nekoliko drugačno obliko zaradi majhnih razlik v molekulah sladkorja, vezanih na beljakovinsko verigo.
V treh desetletjih preučevanja te beljakovine je skupina znanstvenikov iz ZDA in Rusije izdelala številna protitelesa, ki se lahko specifično vežejo na ACE, ki izvira iz določenega tkiva. Raziskovalci z uporabo teh protiteles tukaj predlagajo novo analitično strategijo, imenovano fenotipizacija ACE ali določanje prstnega odtisa ACE.
ACE imunskih celic ponuja namige
Ta metoda vključuje merjenje skupne aktivnosti ACE s standardiziranimi encimskimi analizami, nato pa uporabo protiteles za določitev deleža encima ACE, ki izvira iz različnih telesnih tkiv.
Običajno večina ACE v krvi izvira iz pljuč. Raziskovalci so predlagali, da lahko povečan delež ACE iz imunskih celic pomeni aktivnost sarkoidoze zunaj pljuč. Poudarili so, da ta metoda preučuje deleže encima ACE iz različnih tkiv, ne pa skupnih ravni encima v krvi.
»Glavna omejitev uporabe merjenja ACE v serumu (krvi) kot veljavnega biomarkerja za sarkoidozo je opažanje, da so ravni ACE lahko povišane pri drugih bolezenskih procesih. Naš novi pristop s prstnim odtisom ACE pomaga pri reševanju tega problematičnega vprašanja,« so zapisali.
Kot dokaz koncepta tega pristopa so raziskovalci analizirali vzorce krvi 20 bolnikov na pljučni kliniki. Na podlagi fenotipa ACE je imelo osem izmed njih rezultate, ki so nakazovali sarkoidozo zunaj pljuč. Preiskava PET je pri dveh od njih potrdila sarkoidozi podobno vnetje zunaj pljuč.
Raziskovalci so opazili tudi bolnika z visokimi ravnmi ACE, pri katerem rezultati fenotipizacije ACE niso nakazovali sarkoidoze. Na koncu so ugotovili, da ima ta bolnik hipertirozo.
»Ta primer kaže potencial tega pristopa za ‘izključevanje’ sistemske sarkoidoze kljub prisotnosti povišane ravni ACE,« so zapisali raziskovalci. »Možnost izključitve prizadetosti zunajpljučnega organa [zunaj pljuč] z razmeroma neinvazivnim in cenejšim testom od preiskave PET predstavlja pomemben klinični napredek.«
V zadnjem sklopu testov so znanstveniki analizirali ACE v krvi 68 oseb z diagnozo sarkoidoze. Čeprav so imeli ti bolniki na splošno višje ravni ACE kot osebe brez bolezni, fenotipizacija ACE ni pokazala pomembne razlike med tistimi z jasnimi kliničnimi znaki prizadetosti zunaj pljuč in tistimi brez njih.
Raziskovalci so domnevali, da bi metoda fenotipizacije ACE lahko prepoznala zunajpljučno prizadetost šele po tem, ko bi nastajanje granulomov preseglo določen prag bremena bolezni. Povedali so, da je potrebnih več raziskav tega potencialnega biomarkerja.
»Metoda fenotipizacije ACE ima potencial, [da] doda pomembno vrednost zelo zgodaj v postopku ocenjevanja bolnikov s sumom na sarkoidozo. Če bosta uporabnost in natančnost potrjeni v dodatnih raziskavah, predlagamo, da se vključi v algoritem ocenjevanja sarkoidoze že ob prvem kliničnem obisku, pri katerem se pojavi sum na sarkoidozo,« so povedali raziskovalci.
Avtorica: Marisa Wexler, MS
Vir: https://sarcoidosisnews.com/news/diagnosing-systemic-sarcoidosis-may-be-aided-with-ace-phenotyping/
VREDNOSTI JETRNEGA ENCIMA ACE
ACE – angiotenzinska konvertaza
Referenčni interval v navedenem viru: 16–68. Referenčni razponi so odvisni od laboratorija, metode in vzorca; ta razpon ni univerzalen.
Serumske ravni ACE so povišane pri 40% bolnikov s sarkoidozo, odvisno od časa, ki je pretekel od diagnoze, akutne ali kronične bolezni, obsega bolezni, radiološkega stadija in številnih drugih dejavnikov. Vendar povišane vrednosti ACE niso specifične samo za sarkoidozo.
Povišane vrednosti se bodo pojavile na primer zaradi razvoja jetrne lezije.
KORELACIJA POVIŠANEGA ACE IN GRANULOMOV
Serumska raven ACE (angiotenzinske konvertaze) pri bolnikih s sarkoidozo s tipičnimi in atipičnimi manifestacijami HRCT
Shahram Kahkouee, Katayoon Samadi, [...] in Lida Rezaiian
Sarkoidoza je vnetna bolezen, ki prizadene več organov. Pred razširjeno uporabo računalniške tomografije (CT) so resnost sarkoidoze ocenjevali na podlagi nepravilnosti na rentgenskem posnetku prsnega koša. HRCT lahko razlikuje aktivne vnetne spremembe od nepopravljive fibroze. V tej raziskavi smo analizirali različne ravni ACE pri 148 bolnikih z diagnozo sarkoidoze.
Te bolnike smo na podlagi njihovih rezultatov HRCT razvrstili v štiri skupine: 1) bolniki z diagnozo kronične bolezni; 2) bolniki z diagnozo nekronične bolezni; 3) bolniki, pri katerih so bile vidne tipične spremembe HRCT; in 4) bolniki, pri katerih so bile vidne atipične spremembe HRCT. Nato smo izračunali in primerjali povprečno raven ACE v vsaki skupini.
Posnetki HRCT bolnikov s kronično sarkoidozo so pokazali več atipičnih vzorcev sarkoidoze. Poleg tega je obstajala obratna korelacija med kroničnostjo in ravnjo ACE (vrednost P <0,05).
HRCT je še ena metoda, ki bi bila uporabna, kadar diagnoza sarkoidoze ni dokončna.
Ključne besede MeSH: zaviralci angiotenzinske konvertaze, štiridimenzionalna računalniška tomografija, sarkoidoza
Sarkoidoza je vnetna bolezen, ki prizadene več organov, je neugotovljenega izvora in je povezana z epiteloidnimi celicami nekazeoznih granulomov ter limfocitnim alveolitisom.
Področja, ki jih ta bolezen prizadene pri 90% bolnikov s sarkoidozo, so hilarne in mediastinalne bezgavke ter pljučni parenhim.
Čeprav pri teh bolnikih prevladujejo pljučni in splošni simptomi, jih je 50% brez simptomov, diagnozo pa dobijo nepričakovano po odkritju nepravilnosti na rentgenskih posnetkih prsnega koša.
Pred široko uporabo računalniške tomografije (CT) je bila resnost sarkoidoze na podlagi nepravilnosti na rentgenskem posnetku prsnega koša razvrščena po metodi Kveim-Siltzbach. CT, zlasti visokoločljivostna računalniška tomografija (HRCT), je zelo učinkovita pri odkrivanju manjših nepravilnosti pljučnega parenhima v začetnih fazah sarkoidoze. Poleg tega lahko HRCT razlikuje aktivne vnetne spremembe od nepopravljive fibroze. Najdbe, kot so parenhimski noduli, motnjave mlečnega stekla in alveolarne motnjave, na primer nakazujejo granulomatozno vnetje, ki je po zdravljenju običajno reverzibilno. Nasprotno pa nepravilnosti, kot so spremembe v obliki satovja, nastajanje bul in debele septalne bronhiektazije, kažejo na nepopravljivo fibrozo.
Tipična sarkoidoza.
Serumski biomarkerji so lahko pomožni kazalniki pri ocenjevanju sarkoidoze, vendar sami ne postavijo diagnoze. Diagnoza temelji na celoviti klinični oceni in po potrebi tudi na histopatološkem izvidu ter izključitvi drugih možnih vzrokov.
Ena od težav pri diagnosticiranju sarkoidoze z analizo patološkega vzorca je podobnost patološkega videza z drugimi granulomatoznimi boleznimi, pri katerih je raven ACE prav tako visoka. Zato je ugotavljanje povezave med radiološkim vzorcem bolezni in ravnjo ACE zelo pomembno kot diagnostična metoda, kadar raven ACE in patološka analiza nista dokončni.
V tej raziskavi smo analizirali različne ravni ACE pri 148 bolnikih z diagnozo sarkoidoze. Te bolnike smo na podlagi njihovih rezultatov HRCT razvrstili v štiri skupine: 1) bolniki z diagnozo kronične bolezni; 2) bolniki z diagnozo nekronične bolezni; 3) bolniki, pri katerih so bile vidne tipične spremembe HRCT; in 4) bolniki, pri katerih so bile vidne atipične spremembe HRCT.
Material in metode
V tej raziskavi smo pregledali bolnišnično ali klinično dokumentacijo 148 bolnikov, pri katerih je bila sarkoidoza diagnosticirana v skladu s smernicami Evropskega respiratornega združenja/Ameriškega torakalnega združenja/Svetovnega združenja za sarkoidozo in druge granulomatozne bolezni. Ti bolniki so bili napoteni v bolnišnico Masih Daneshvari v Teheranu v Iranu med letoma 2011 in 2014. Šlo je za bolnike pljučnega oddelka ali bolnike, napotene na spremljanje v ambulante. Od vseh bolnikov smo pridobili pisno in informirano soglasje.
Vsi bolniki so imeli sarkoidozo s prizadetostjo pljuč. Bolniki so bili izključeni iz raziskave, če so kadili ali imeli sočasno kronično fibrozno pljučno bolezen, kot sta hiperreaktivna pljučnica ali intersticijska pljučna bolezen, ali drugo sistemsko bolezen, ki zvišuje raven ACE (na primer kronično obstruktivno pljučno bolezen, pljučnega raka ali nefrotski sindrom).
Zabeleženi so bili podatki o bolnikih, vključno s starostjo, spolom in zadnjo ravnjo ACE. Posnetke HRCT bolnikov sta s soglasjem ocenila dva strokovnjaka. Nepravilnosti, kot so spremembe v obliki satovja, nastajanje bul in trakcijskih bronhiektazij fibroznega pasu, običajno kažejo na kroničnost bolezni, zato so bili bolniki, katerih posnetki so kazali takšne nepravilnosti, razvrščeni v kronično skupino, bolniki, katerih posnetki so kazali reverzibilne spremembe, kot so parenhimski noduli, motnjave mlečnega stekla in alveolarne motnjave, pa v nekronično skupino.
Nasprotno pa simetrična prehilarna in mediastinalna limfadenopatija ter perilimfatični mikronoduli predstavljajo tipične spremembe sarkoidoze (Slika 3), makronoduli, pljučna masa, miliarne motnjave in linearne motnjave pa veljajo za atipične manifestacije (Slika 1). Nato smo izračunali in primerjali povprečno raven ACE v vsaki skupini.
Statistična analiza
Statistična analiza je bila izvedena s programsko opremo SPSS (različica 18). Izvedli smo opisno analizo za prikaz kvantitativnih spremenljivk kot povprečja (standardnega odklona) in kategoričnih spremenljivk kot pogostnosti (%). Kategorične podatke smo primerjali z enačbo hi-kvadrat. Za statistično značilnost velja vrednost, manjša od 0,05.
Rezultati
Ta raziskava je vključevala sto oseminštirideset bolnikov s sarkoidozo. Povprečna starost bolnikov je bila 46 let (standardni odklon, 16), z razponom od 17 do 75 let. Bilo je 86 (58%) žensk in 62 (42%) moških. Povprečna raven ACE pri bolnikih je bila 68 U/L (standardni odklon, 15), z razponom 3-259.
Kot je prikazano v tabeli 1, so bili bolniki razvrščeni na podlagi kroničnosti, tipičnih/atipičnih sprememb in ravni ACE. Raven ACE je bila razdeljena v dve skupini z mejno vrednostjo 50 U/L.
Razvrstitev bolnikov na podlagi ravni ACE in prikazov HRCT.
Med 127 bolniki z nekronično boleznijo jih je imelo 82 (65%) tipične manifestacije sarkoidoze na HRCT, med 21 bolniki s kronično boleznijo pa jih je imelo tipične prikaze HRCT le sedem (33%). Ta povezava med manifestacijo HRCT in kroničnostjo bolezni je bila statistično značilna (P =0,007).
Korelacija ravni ACE s kroničnostjo bolezni in tipičnimi-atipičnimi najdbami HRCT.
Razprava
V tej raziskavi smo ocenili ravni ACE in posnetke HRCT pri 148 bolnikih s sarkoidozo. Po naših rezultatih obstaja povezava med kroničnostjo bolezni in vzorci HRCT. Posnetki HRCT bolnikov s kronično sarkoidozo so pokazali več atipičnih vzorcev sarkoidoze. Obstaja tudi obratna korelacija med kroničnostjo in ravnjo ACE. Poleg tega na podlagi bolnikove ravni ACE ni bilo statistično značilne razlike med tipičnimi in atipičnimi prikazi HRCT.
Raven serumskega ACE je lahko povišana pri nekaterih osebah s sarkoidozo, pa tudi pri drugih stanjih. Test ima omejeno občutljivost in specifičnost ter ne prikazuje zanesljivo skupnega bremena granulomov. ACE se razlaga skupaj s klinično sliko in drugimi izvidi; sam ne potrjuje niti ne izključuje sarkoidoze.
KI-6 in sIL-2R sta še dva serumska označevalca, ki sta večinoma povišana pri bolnikih s sarkoidozo višjega radiografskega stadija. Ta označevalca tudi posebej nakazujeta napredovanje bolezni in spremembe limfocitnega alveolitisa.
Raziskovalci so pokazali, da med ravnjo ACE in prognozo sarkoidoze ni korelacije [ 22 ] in da ta označevalec prikazuje skupno količino granulomov v celotnem telesu, ne pa prizadetosti pljuč.
Druge raziskave, ki so analizirale zvišanje ravni ACE pri drugih granulomatoznih in negranulomatoznih boleznih, so poročale, da je občutljivost tega označevalca pri diagnosticiranju sarkoidoze med 40% in 100%, specifičnost pa med 83% in 99% [ 24 , 25 ]. Poleg tega niso ugotovili razlik v ravneh ACE med spoloma in različnimi starostmi [ 26 , 27 ]. Številne raziskave so pokazale, da imajo bolniki z višjimi ravnmi ACE težjo sarkoidozo. Silverstein in sodelavci so pokazali obratno povezavo med kroničnostjo sarkoidoze in ravnjo ACE, kar smo ugotovili tudi mi.
V tej retrospektivni raziskavi je bila zadnja meritev pri nekaterih bolnikih opravljena med zdravljenjem s prednizolonom, kar je omejitev analize. Kortikosteroidi lahko vplivajo na raven ACE, zato zdravnik pri razlagi izvida upošteva zdravljenje. Zaradi merjenja ACE ne prekinjajte in ne spreminjajte prednizolona ali drugega predpisanega zdravljenja brez dogovora z zdravnikom.
Zaključki
V tej raziskavi smo pokazali, da je kroničnost sarkoidoze glede na bolnikove prikaze HRCT obratno sorazmerna z ravnmi ACE. To velja za še en diagnostični namig pri bolnikih, katerih ravni ACE in patološke analize niso prepričljive.
Poljska revija za radiologijo
Založba Termmedia