Kako vas bolezen omejuje?
Kako je vplivala na vaš način življenja, delo in odnose z bližnjimi?

Mislim, da se temelji vsakogar, ki zboli za takšno ali podobno boleznijo, povsem zamajejo. Te težke preizkušnje tako temeljito prevetrijo vsa področja življenja in nas posledično prisilijo v korenite spremembe.

Večinoma sem izključena iz družabnega življenja, saj sem še vedno na bolniškem dopustu. Žal svojega dela vzgojiteljice tudi pozneje ne bom mogla opravljati, saj je moja bolezen zelo nepredvidljiva, delo z otroki, pri katerem sem nenehno izpostavljena virusom, pa zame pomeni preveliko tveganje. Veliko stvari, ki sem jih prej lahko počela, ne morem več. To situacijo skušam obrniti sebi v prid, zato več časa posvečam meditaciji, branju, pisanju in osebnostni rasti.

Kar zadeva mojo bolezen, na prvi pogled sploh ni opaziti, da bi bilo kaj narobe. Ljudje imamo običajno v glavi predstavo, da so redke bolezni povezane s telesnimi primanjkljaji. Ko me kdo pogleda in ne vidi nič posebnega, reče: »Saj ti nič ni.« To me je na začetku motilo, zdaj pa sem sprejela, saj ljudje te bolezni preprosto ne poznajo. To je tudi razumljivo, ker je sarkoidoza celo za zdravnike še vedno slabo poznano področje. Sarkoidoza je zelo dobro skrita bolezen s tisoč in enim obrazom, zato nikoli ne veste, v kakšni obliki se bo pojavila. Redno se soočam z bolečinami in utrujenostjo, vendar sem sprejela tudi to in se trudim, da se ne poistovetim z boleznijo in bolečino. Seveda so določeni odzivi tudi posledica zdravil, ki jih jemljem.

Soočenje z boleznijo je bilo tako kot zame šok tudi za moža in otroke. Potrebovali so nekaj časa, da so razumeli, kaj se dogaja, in sprejeli novo situacijo. Prej sem bila precej dejavna in močna oseba, vedno sem imela kakšne obveznosti, tako kot večina ljudi, vendar me je bolezen prisilila, da sem se umirila. Prva dva meseca po srčnem zastoju sem bila povsem odvisna od pomoči družinskih članov, predvsem moža.

Takšne preizkušnje postavijo vse odnose v življenju na realna tla. Nekatera prijateljstva so se s tem okrepila, druga so razpadla. Lahko rečem, da nas je bolezen kot družino še bolj povezala, še posebej mene in moža. Bolezen me je prisilila, da sem se prilagodila situaciji in si ustvarila novo življenje.
Pomembno je tudi, da si človek v takšnih situacijah ne zatiska oči pred tem, kar se mu dogaja. Izbiram lahko med tem, da grem naprej, ali pa se smilim sama sebi in ostajam v negativnih čustvih, ki me lahko potegnejo globoko navzdol. Zato je zelo pomembno, da v takšnih situacijah zmoremo ohraniti duševno stabilnost. Ko se človek sooči z boleznijo, tudi redko, lahko doživlja zelo težke trenutke, vse skupaj pa lahko privede tudi do depresije. Zdravniki so me na to opozarjali že od začetka in me pozvali, naj skrbim za svoje duševno zdravje. Pri tem mi je družina zelo pomagala. Gotovo je veliko težje človeku, ki se znajde v takšni situaciji in nima varnega okolja, v katerem bi se počutil brezpogojno sprejetega.

Kako ste se spoprijemali s težkimi občutki, kot sta jeza in žalost, ki sta se pojavili z boleznijo? Kaj vam je najbolj pomagalo prebroditi najtežje obdobje in sprejeti situacijo?

Kot sem že omenila, mi je bila največja opora družina. Mislim, da je družina nekakšen temelj. Ko se človeku zgodi nekaj tako hudega, sta podpora in razumevanje bližnjih nujna. Že pred boleznijo sem mir in veliko pomoč našla v tehnikah meditacije, jogi, dihalnih vajah in drugih duhovnih praksah, ki so mi pomagale. Verjamem, da je bil prav zaradi njih moj napredek tako hiter. Pomagajo mi tudi sprehodi v naravi, čeprav sem še nekoliko omejena, tu pa je še naš hišni ljubljenček, pes, ki name deluje terapevtsko.

Seveda brez pomoči višje sile, ne glede na to, ali jo imenujemo vesolje, svetloba ali kako drugače, sama jo raje imenujem Bog, ki zame predstavlja varen pristan, danes zagotovo ne bi bila več med živimi.

Če ne prej, si v takšni situaciji začnemo postavljati najgloblja vprašanja, kot sta: »Kaj je smisel življenja?« in »Kaj je smisel tega, kar se mi je zgodilo?« V obdobju duhovnega raziskovanja si teh vprašanj nisem več postavljala z jezo in žalostjo, ampak preprosto zato, ker sem želela vedeti. Čutim, da se skozi to izkušnjo vračam k sebi, k svoji duši. Zdi se mi, kot da se mi je odprl povsem nov, drugačen svet. Na neki način je vse dobilo drugačen smisel. Način delovanja, razmišljanja in zaznavanja je postal jasnejši in čistejši, hvaležnost pa je dobila svoj pravi namen.

 Rekli ste, da so vas duhovne teme zanimale že prej. Se je vaš pogled na življenje po tej izkušnji kakor koli spremenil?

Vsekakor. Zaradi vsega, kar sem doživela, sem začela še bolj raziskovati duhovnost. Izkušnja mi je zaradi svoje veličastnosti dala dodatno potrditev. Mislim, da je pomembno, da ljudje razumejo, kako veličastna bitja smo in koliko božanske lepote je v nas. Na tem svetu nismo kar tako. Kljub svoji majhnosti smo pomembni. Ne gre za pomembnost v smislu ega, temveč bolj za spoznanje, da smo vsi del večje celote.

Radi citirate tudi misel Paula Coelha: »Vse nevihte ne pridejo v vaše življenje zato, da bi ga razburkale. Nekatere pridejo, da vam očistijo pot.«

Res je. Morda se bo komu zdelo čudno, vendar zdaj svojo bolezen doživljam kot blagoslov. To bodo najbolje razumeli tisti, ki so tudi sami doživeli kaj podobnega in se zmorejo soočiti s težkimi preizkušnjami. Tisti, ki so kaj takšnega doživeli in preživeli, začnejo na življenje gledati povsem drugače.

To ne pomeni, da materialni svet ni pomemben. Seveda je, saj nismo le duhovna, ampak tudi fizična bitja. Toda naše telo je le sredstvo, s katerim je duša prišla v to življenje, da bi doživela, kar mora. Ko spoznamo, da se za tem, kar vidimo, skriva veliko več, se začnemo drugače obnašati in živeti.

Ko sem prebrala ta Coelhov citat, sem pomislila: »To je to.« Težke preizkušnje ne pridejo zato, da bi nas zlomile ali uničile, saj imajo svoj namen in razlog. Moja duša se je odločila, da se v tem življenju rodi dvakrat, in tako je našla način, da to uresniči skozi bolezen.

Ker na bolezen gledam tako, lažje živim z njo. Seveda so še vedno težki trenutki in negativne misli, vendar vse to nekako hitro mine. Srčni spodbujevalnik se mi je sprva zdel najhujša stvar, ki se mi je kdaj zgodila, zdaj pa nanj gledam kot na blagoslov, ki me ohranja v sedanjem trenutku. Ljudje večino časa preživimo v preteklosti ali prihodnosti, ne da bi se zavedali, da je sedanji trenutek vse, kar obstaja.

Ko mi um nekoliko odtava in začne vrteti čudne zgodbe, me srčni spodbujevalnik hitro opomni, saj ves čas čutim njegovo prisotnost v telesu. Tako mojo pozornost vrne v tukaj in zdaj. Preizkušnje, s katerimi se srečujemo v življenju, pridejo, da nas okrepijo, oblikujejo in nas česa naučijo. In to je, če hočemo ali ne, edini način za našo rast.