Pregled preiskav pljučne funkcije
Preiskovanje pljučne funkcije je bistveno orodje za pulmologa.
Vpogled v osnovno pljučno patofiziologijo lahko pridobimo s primerjavo z normalnimi vrednostmi (na podlagi starosti, višine, rase in spola) ter s prejšnjimi vrednostmi istega bolnika.
Odstotek predvidene normalne vrednosti se uporablja za ocenjevanje resnosti nepravilnosti.
Kliknite za povečavo slike
PFT omogočajo objektivno oceno pljučne funkcije. To omogoča natančnejšo opredelitev dihalne mehanike, delovanja pljučnega parenhima, izmenjave plinov in srčno-pljučnega medsebojnega delovanja. Ti rezultati so ponovljivi in kvantitativni, kar omogoča spremljanje skozi čas. Sami dihalni simptomi so navadno slabo povezani z resnostjo in napredovanjem bolezni, zato je objektivno merjenje pomembno.
PFT se uporabljajo za presejanje glede prisotnosti obstruktivnih in restriktivnih bolezni, oceno bolnikov pred operacijo, dokumentiranje napredovanja pljučne bolezni, dokumentiranje učinkovitosti terapevtskega posega in spremljanje pljučne toksičnosti zdravil. Kontraindikacije za PFT vključujejo nedavno operacijo očesa, prsne, trebušne in možganske anevrizme, aktivno hemoptizo, pnevmotoraks ter nestabilno angino pektoris/miokardni infarkt v zadnjem mesecu.
Spirometrija meri volumen zraka, ki ga bolnik izdihne ali vdihne, v odvisnosti od časa. Manever forsirane vitalne kapacitete (FVC) zahteva, da bolnik zrak silovito izdihne od točke največjega vdiha (skupna pljučna kapaciteta [TLC]) do točke največjega izdiha (rezidualni volumen [RV]).
Forsirani ekspiratorni volumen v prvi sekundi manevra FVC (FEV1) in razmerje FEV1/FVC sta ključna za ugotavljanje prisotnosti obstrukcije. Grafični prikaz vdiha in izdiha v odvisnosti od volumna (zanka pretok-volumen) omogoča prepoznavanje subtilnih nepravilnosti pretoka zraka. FEV1/FVC (običajno naveden kot odstotek) kaže, kolikšen odstotek celotne FVC je bil iztisnjen iz pljuč v prvi sekundi forsiranega izdiha.
Skupno pljučno kapaciteto je težje izmeriti. Čeprav lahko s spirometrijo merimo vdihane in izdihane volumne, ne moremo določiti skupne količine zraka v pljučih pri polnem vdihu (TLC), količine zraka, ki ostane v pljučih ob koncu mirnega (dihalnega) izdiha (funkcionalna rezidualna kapaciteta), ali količine zraka, ki ostane po največjem izdihu (RV). Te volumne lahko določimo s katero koli metodo redčenja inertnega plina in s telesno pletizmografijo, ki uporablja Boylov zakon za določanje pljučnih volumnov iz sprememb tlaka in volumna med dihanjem v zaprti komori.
Funkcionalna rezidualna kapaciteta (FRC)
-je volumen zraka v pljučih ob koncu izdiha pri mirnem dihanju.
FRC pomaga ohranjati stalni parcialni tlak kisika v arterijski krvi, pomaga preprečevati atelektazo in pomaga zmanjšati dihalno delo na najmanjšo možno mero. Skupna pljučna kapaciteta (TLC) je enaka vsoti funkcionalne rezidualne kapacitete (FRC) in inspiratorne kapacitete (IC) oziroma vsoti rezidualnega volumna (RV) in vitalne kapacitete (VC). Skupna pljučna kapaciteta, manjša od 80% predvidene vrednosti, na splošno velja za skladno z restriktivno pljučno boleznijo.
Še en manever PFT je difuzijska kapaciteta (DLCO), s katero poskušamo opredeliti difuzijske lastnosti membrane, skozi katero difundirata kisik in ogljikov dioksid. Difuzijska kapaciteta je odvisna od hitrosti, s katero plin vstopa v kri, deljene z njegovim pogonskim tlakom, in ocenjuje sposobnost pljuč za prenos vdihanega plina iz alveolov v pljučne kapilare. Ta prenos je odvisen od debeline alveolokapilarne membrane, koncentracije hemoglobina in pljučnega krvnega pretoka. Difuzijsko kapaciteto običajno ocenjujemo s testom z enim vdihom ogljikovega monoksida (CO). CO se uporablja zaradi velike afinitete do hemoglobina, ki je približno 200-krat večja kot pri kisiku. V normalnih razmerah obstajata nizka koncentracija v krvi in pljučna koncentracija. Zmanjšanje DLCO se pojavlja pri strukturni pljučni bolezni, pljučni hipertenziji, kongestivnem srčnem popuščanju, zmanjšanju števila učinkovitih alveolarnih enot (npr. resekcija pljuč, emfizem) in anemiji. Visoka DLCO je najpogosteje povezana z velikimi pljučnimi volumni, debelostjo in astmo, lahko pa jo opazimo tudi pri alveolarni krvavitvi ali kadar bolnik med testiranjem izvaja Valsalvin manever.
Test 6-minutne hoje se je uporabljal za oceno funkcionalnega stanja bolnikov s širokim spektrom pljučnih bolezni, vključno s pljučno hipertenzijo, KOPB in idiopatsko pljučno fibrozo.
Ta preiskava lahko napove smrtnost pri več pljučnih boleznih v končnem stadiju in je pri ocenjevanju pljučnih bolezni v veliki meri nadomestila srčno-pljučno obremenitveno testiranje. Izvedba je precej lažja, povezani stroški so nižji, ponovljivost pa dobra.
Motnja difuzijske sposobnosti (DLCO)
DLCO je najobčutljivejši parameter za odkrivanje izgube funkcionalne alveolarne površine in meri sile, ki delujejo pri molekularnem gibanju z njegovim koncentracijskim gradientom od alveolarne površine do molekule hemoglobina. Koncentracija hemoglobina je zelo pomembna meritev pri razlagi zmanjšanja DLCO. Ker hemoglobin v alveolarnih kapilarah deluje kot ponor ogljikovega monoksida, je lahko DLCO zmanjšana, kadar je bolnik anemičen, hematološke nepravilnosti pa so pri bolnikih s sarkoidozo precej pogoste, z anemijo zaradi nekazeoznih granulomov in odsotnosti zalog železa v kostnem mozgu. Zmanjšanje DLCO je močan pokazatelj nepravilnosti izmenjave plinov med telesno vadbo pri bolnikih s sarkoidozo, DLCO in arterijska desaturacija pri telesnem naporu pa sta najmočnejša funkcionalna parametra, ki korelirata z obsegom in resnostjo sarkoidoze, ocenjenima bodisi s patološkimi izvidi bodisi z visokoločljivostnim CT. Prav tako to zmanjšanje korelira z izgubo difuzijske kapacitete alveolarne membrane in ne s spremembami volumna krvi v pljučnih kapilarah.
Pljučna hipertenzija (PH) se pojavlja pri sarkoidozi (5-15% bolnikov), prisotna pa je pri več kot 50% bolnikov z dolgotrajno dispnejo, pri čemer obstaja močna obratna korelacija med srednjim tlakom v pljučni arteriji in DLCO. PH, ki zapleta sarkoidozo, je povezana z zmanjšano sposobnostjo za telesno vadbo. PH je pogosteje povezana z napredovalo sarkoidozo in zmanjšanim pljučnim volumnom, vendar opažamo tudi hudo PH brez pomembnih omejitev. Zmanjšana DLCO in hipoksemija v mirovanju ali desaturacija med telesno vadbo korelirajo s prisotnostjo PH pri sarkoidozi.