Zgodba o sarkoidozi, zlobnem tihotapcu in dvojnih vohunih
/Razlaga sarkoidoze/
Številne preiskave, ki so bile opravljene pred diagnozo sarkoidoze, za nas obolele pogosto pomenijo zmedeno pot do še bolj skrivnostne diagnoze.
Z analogijo delovanja imunosti bom poskusil pojasniti, kako bolezen nastane.
Za vsako bolezen obstaja genetska nagnjenost, ki bo narekovala, kako se bo naše telo nanjo odzvalo.
Nekateri ljudje so zaradi genov po naravi debelejši, drugi bolj nagnjeni k prehladom; nekateri virozo prebolijo kar na nogah, drugi pa končajo z visoko vročino ter antipiretiki ali antibiotiki, če se vnetje razvije v bakterijsko nadlogo organizma.
Enako velja za sarkoidozo.
Neki naš prednik je nosil gen, odgovoren za disreguliran imunski odziv na enega ali več neprepoznanih antigenov, in to se je ob spočetju preneslo na nas, njegove potomce.
Najmočnejše genetske povezave s sarkoidozo so v območju HLA razreda II na kromosomu 6p. Med temi geni je HLA-DRB1 najširše potrjen, s številnimi povezanimi različicami tveganja.
Kaj je antigen?
Antigen oziroma s kratico Ag je tuja molekula, torej nekaj, kar v organizem vstopi od zunaj. To je lahko virus, bakterija, cvetni prah, pesticid ...
Gre pravzaprav za tujo molekulo, ki po vstopu v organizem sproži celo vrsto obrambnih mehanizmov, ki jih imamo v sebi s prirojeno ali pridobljeno imunostjo.
Sprožitev obrambnih mehanizmov ob vstopu tega tujka (antigena) imenujejo trigger.
Tako je trigger pri virozi neki virus, pri bakterijskem vnetju bakterija, pri alergiji alergen ...
Pri sarkoidozi so na podlagi raziskovanja obrambnih mehanizmov na področju imunskega odziva ugotovili, da je trigger oziroma sprožilec bolezni najverjetneje neka »propriobakterija«, virus ali toksin. Tega tujca bom imenoval tihotapec na nekem letališču.
Kaj so obrambni mehanizmi?
V našem organizmu obstaja obrambna služba, ki jo, slikovito rečeno, tako kot na bojišču sestavljajo prve obrambne črte, pehota, glasniki in vezisti, topništvo in podobno.
Ko tihotapec (antigen) vstopi v naše telo (letališče), obstaja vrsta molekul, ki se odzove kot mejni stražar. Ti mejni stražarji se imenujejo protitelesa.
Protitelesa imajo na sebi receptorje (sprejemnike, ki so kot psi mejnih stražarjev, ki ovohavajo prtljago), s katerimi preverjajo, kdo je ta gospod antigen, dokler ne ugotovijo, ali gre za tihotapca.
Ti receptorji (vohljači) se vežejo na tujek (antigen). Imamo nešteto takšnih receptorjev (vohljačev), od katerih bo vsak prepoznal svojega nasprotnika in poklical mejno policijo, da ga zajame, izžene, osami ali uniči ...
To je tako kot na letališču, kjer obstaja veliko vrst receptorjev:
kontrola vozovnic, pregled z detektorjem kovin, psi, izurjeni za iskanje smodnika, drog in podobnega.
Protitelesa, ki nosijo receptorje, si torej lahko predstavljamo kot mejne stražarje s psi sledniki.
Naši mejni stražarji so tudi limfociti T. Nastanejo v našem kostnem mozgu, potujejo po limfnem sistemu, dozorijo pa v priželjcu (žlezi, ki sčasoma med odraščanjem zakrni).
Organizem ustvarja lastno imunost (vojsko) tako, da ustvarja lastne vohune (antigene), na katerih bo uril svoje mejne stražarje (protitelesa), ali pa bomo s cepivom prejeli nelastne antigene, da naš organizem vnaprej izuri obrambo (npr. antigen gripe za krepitev obrambnega mehanizma proti gripi). Lastne in nelastne mejne stražarje (antigene), ki niso tisti zlobni tihotapci in so po vsem organizmu, imenujem naši vohuni. Zakaj jih imenujem vohuni, bom pojasnil kmalu.
Mejni stražarji imajo številna imena, odvisno od spretnosti in naloge: limfociti T, limfociti B, makrofagi, fibroblasti itd.
Citokini – vezisti
Mejni stražarji imajo poleg psov slednikov (receptorjev) tudi sistem vezistov in glasnikov, ki z meje preostali vojski prenašajo novico o vstopu tihotapca (antigena). Te glasnike, pismonoše in veziste, ki so del orodij zgoraj omenjenega mejnega stražarja, imenujemo citokini.
Obstajajo tudi dendritične celice, ki prepoznajo zločinca in takoj pošljejo informacijo mejnemu stražarju (limfocitu T).
V zdrav organizem vdre tihotapec (antigen), ki ga zavoha pes (receptor), katerega na povodcu drži mejni stražar (protitelo); nato se prek vezista (citokina) pošlje informacija o vrsti in moči tihotapca sistemu, ki bo poslal ustrezno obrambo (varnostnike, policijo ali vojsko).
Pri sarkoidozi pride do programske napake (genetske), pri kateri zaradi nenavadnega zločinca (antigena) naši mejni stražarji (protitelesa in dendritične celice) pošljejo preveč nesmiselnih sporočil sistemu, ki nato poleg varnostnikov, policije in vojske pošlje še celoten jedrski arzenal.
Kaj se potem zgodi?
V takšnem primeru premočnega vojaškega odziva umirajo civilisti, torej naše zdrave celice.
Zakaj se to zgodi?
Ker je tisti tihotapec (antigen) z začetka zgodbe med policijskim zaslišanjem na letališču povedal, da so naši vohuni v resnici dvojni vohuni.
Na mestu, kjer zadržujejo vse vohune (antigene), izbruhne vojna, v kateri sodelujejo makrofagi in limfociti T, ter nastane vnetje (granulomi).
Ker glasniki (citokini) potujejo po vsem telesu in nosijo zmedeno sporočilo o napadu na tihotapca, ki je v primeru sarkoidoze povedal, da so naši lastni antigeni (tisti, ki jih je organizem ustvaril za urjenje mejnih stražarjev) dvojni vohuni, bo naša vojska po vsem organizmu po nekem neznanem ključu napadala vse organe, kjer so naši vohuni, in tam povzročila vnetni proces (granulome). Pri nekom bolj, pri drugem manj.
Temu pravimo premočan imunski odziv.
Bolezni, pri katerih se mejni stražarji (protitelesa) zaradi napačnih informacij glasnikov (citokinov) sploh odzovejo na lastne antigene tako, da poškodujejo lastne telesne celice, imenujemo avtoimunske bolezni.
Tako se tudi sarkoidoza zaradi zunanjega tihotapca (antigena) začne bojevati proti lastnim vohunom (antigenom) in se zato vede kot avtoimunska bolezen, čeprav je bil trigger zunanji.
Biomarkerji so laboratorijski detektorji pismonoš, mejnih stražarjev, policije in vojske.
Zato zdravniki pri diagnostiki preverjajo, ali naš obrambni sistem pošilja preveč prismojenih sporočil, npr. veliko angiotenzinske konvertaze (ACE), ki je pravzaprav poštar, TNF-α, ki je SMS-sporočilo (citokin) nekega mejnega stražarja (makrofaga), in podobno.
Obstajajo tudi biopsije, s katerimi ugotavljajo sestavo vojske na bojišču (granulomu): po vrsti obrambnih celic in njihovem razmerju se vidi, ali gre za sarkoidozo ali drugo bolezen.
Zdravila, ki jih uporabljamo, imajo nalogo umirjanja vnetja ali upočasnjevanja signalizacije.
To so v grobem kortikosteroidi in citostatiki.
Ni zdravila, ki bi naši imunosti razkrilo informacijo o tem, kdo je pravi tihotapec in kdo je po krivici obtožen, da je dvojni vohun, zato je sarkoidoza medicinsko neozdravljiva.
Kljub temu organizem pri določenem številu obolelih sam najde odgovor. Praviloma so to tisti, pri katerih bolezen traja leto ali dve, nato pa povsem izgine.
Avtor: Dino-Josip Ključarić
12.01.2024.