Znanstveniki si prizadevajo najti vzroke za sarkoidozo, vendar odgovor še vedno ni jasen. Odkrili so dokaze, ki kažejo na vpletenost določenih genetskih in okoljskih dejavnikov, vendar je ob tako številnih dejavnikih težko reči, kaj ima dejanski učinek. Številni znanstveniki menijo, da je kajenje na neki način povezano s sarkoidozo, vendar v znanstveni skupnosti ni soglasja o tem, ali je kajenje pozitivno ali negativno povezano z razvojem sarkoidoze. Izvedenih je bilo več raziskav, ki so vse dale različne rezultate. Nedavna raziskava, objavljena v reviji Scientific Reports, je poskušala izločiti nekatere spremenljivke, ki bi lahko vplivale na podatke v drugih raziskavah, ter tako raziskovalcem omogočiti čim boljše opazovanje učinkov kajenja na razvoj sarkoidoze. Da bi to dosegli, so raziskovalci izvedli raziskavo, v kateri so upoštevali genetske podatke vseh udeležencev. V ta namen so izvedli populacijsko raziskavo primerov in kontrol s pristopom, ki preučuje medsebojno delovanje genov in okolja.

Kaj je pristop medsebojnega delovanja genov in okolja?

Da bi ugotovili, ali imata določen gen in določen okoljski dejavnik neodvisna učinka na razvoj bolezni, morajo znanstveniki posamično opazovati medsebojno delovanje teh dejavnikov. To najlažje storijo tako, da opazujejo, ali dejavnika ohranita enaka učinka, ko sta oba pod vplivom tretjega dejavnika. Če ju ne, lahko znanstveniki predpostavijo, da dejavnika do določene mere vplivata drug na drugega. V tej raziskavi so raziskovalci poskušali ugotoviti, kako kajenje vpliva na bolnike s sarkoidozo, tako da so ločeno opazovali učinke kajenja pri bolnikih z Löfgrenovim sindromom in brez njega ter pri bolnikih, ki imajo alel HLA-DRB1*03, in tistih, ki ga nimajo. Za ta alel se domneva, da ima posebej pomemben vpliv na razvoj sarkoidoze.